Kregarija pri opremljanju otroške sobe

Glavna težava pri opremljanju otroške sobe, ni kregarija med partnerjema, glede tega kako naj bo bodoča otroška soba opremljena (ker moški itak popusti in mu pogosto niti ni mar, kako bo imel “mulec” opremljeno svojo otroško sobo), temveč kregarija, ki nastane med mamo in otrokom, ki imata vsak svoj pogled na to kako naj bo soba opremljena.

Če prva želi funkcionalno opremo, druga (mlajša oseba) ponavadi niti ne razume kaj pomeni, da je soba funkcionalna.
Če druga želi mir, želi prva prost dostop do vseh delov sobe v vsakem trenutku.
Če se že uskladita glede pohištva, barv in razporeditev, pa to ne paše tretjemu (očetu, ki itak na celo zadevo gleda kot na metanje denarja skozi okno).

Kregarija pri opremljanju otroške sobeKakorkoli se že obrne, opremljanje otroške sobe za večino ni niti približno lahek izziv in večino staršev kar zmrazi, ko je v nekem času v življenju (ob prehodu iz otroške v mladinsko sobo), pač spet treba renovirati pohištvo in tiste prave in lepo otroške igrače, vse bolj nadomesti, mladinsko pohištvo, kitara, tablica, telefon, ušesna slušalka in neprodušno zaprt in privaten facebook profil.

Zraven tega je pa tudi s trendi križ.

Če starši mislimo, da je v trendu leseno pohištvo, smo out. Morda za kakšno klet ali shrambo ali dnevno sobo v kateri lahko sami mirno gledamo svoje teve novele, ne moremo pa niti približno misliti, da se da takšno pohištvo sploh na kakršenkoli način spraviti v otroško sobo.

V otroški sobi mora biti vse “in”.

“In” pa je to kar vidimo na raznoraznih big brotherjih in pač vsepovsod kamor “mularija” gleda.

Kitara je v otroški/mladinski sobi obvezna, prostor za 13 tablic tudi, mp3 player je sicer “passe”, ampak, če ga imajo vse sošolke….

No, pa tudi kak zaprt in nedostopen predal, mora obvezno biti zraven. V mladostni dobi je pač že čas, da se nekatere stvari skrijejo, prikrijejo, zakrijejo in nikoli več ne prikažejo.

Tudi lastniku ali lastnici sami ne.

Toliko.

Se nadaljuje.